KOLESARI.
Parenzana je zakon! Ampak ti veliki oglati kamni ... preden se pritreseš do Livad, jih imaš že pošteno zadosti in še dobro, da je moje kolo zdržalo vse te tresljaje. Proga je tako zavita, da sem od Grožnjana do Livad potrebovala dve uri (vmes sem se nekajkrat ustavila za fotke), je pa tudi izjemno izjemno lepa. Od Završja naprej se pelješ čez številne ozke viadukte, dolge do cca. 60 metrov, ki se dvigajo visoko nad tlemi oz. gozdom, pa tudi skozi predore. V enem od njih je bilo temno kot v rogu, po tleh pa sami oglati kamni, ki so ostali še od železnice. Najvarneje je bilo, da sem razjahala kolo in hodila ob njem, sicer bi se še kam zabila. Sama sem se sicer spuščala z vrha v dolino, več kolesarjev pa je šlo v obratni smeri. Tudi neka nemška tričlanska družina (verjetno že upokojena starša s kakšnih 30 let starim sinom), ki sem jih srečala na poti. Gospa je, vidno obupana in izmučena, sedela ob poti samo v modrcu (šele pozneje sem videla, da je imela oblečeno KRILO iz jeansa, ki je segalo pod kolena) in brala vodnik, tudi mož je počival. Ko sem pozneje sedela v restavraciji v Livadah, so kmalu prišli tudi oni (ko se vprašaš "Kje sem že te videla?") in prvo, kar je gospa vprašala natakarico, je bilo: "Je pot na Motovun lažja od Parenzane?" :) Bilo je očitno, da so se tam, kjer sem jih srečala, tudi obrnili. In tik pred odhodom je še enkrat vprašala: "Katera je NAJLAŽJA pot na Motovun? Mislim, NAJLAŽJA?" Ženska, Motovun je na hribu. Ni NAJLAŽJE poti.

The kamni!

Pogled na Motovun

Vlak je po progi Parenzana nehal voziti leta 1935. Zaraslo jo je grmovje, nekatere dele pa so kmetje kar preorali ali čez progo zasadili trte, mi je pripovedoval novi znanec, ki v Grožnjanu prodaja sadje in olje. Nikoli si ne bi mislili, je rekel, da bo proga kdaj oživljena. A je in zdaj povezuje kraje med Italijo, Slovenijo in Hrvaško pod geslom "pot prijateljstva in zdravja." Ena od dobrih strani EU-ja, torej. No, ob tem pa še nekaj najnovejših vesti iz Završja! :) Kot mi je pripovedovala branjevka v Grožnjanu, ki v Završju živi, bodo marca tam začeli graditi kanalizacijo, v načrtu pa je, da bi iz dvorca sredi vasi naredili hotel, v 15 hišah, ki so v državni lasti, pa apartmaje. Tudi v tistih, ki jih je čas že tako zelo najedel, da komaj še stojijo. Hiše morajo sicer ostati v enakem slogu, kot so. No, in tako mimogrede, mi gospa še pove, da svojo hišo prodaja ("Mladi morajo priti v ta kraj. Sicer bodo pretekla še leta, preden bo vas res zaživela, ampak tam bi se dalo kaj narediti."), mi našteje, koliko ločenih vhodov ima in da ima v pritličju urejen poslovni prostor ... in da jo lahko kupim. :))) Na svoji hčerki namreč ne računa: ena živi v Italiji, druga v Ameriki.

Završje

Do Grožnjana sem se vrnila po asfaltu. Po Mirenski dolini po ravnem (takih tras nikoli nisem marala, pa še veter je pihal proti meni - Matic, I feel you, kako je bilo lani proti morju ...), potem pa navzgor. Zelo navzgor. Še bolj navzgor. Vsak klanček je bil večji izziv in vsak je bil premagan. :) Edini izgovor za ustavljanje je bil: "Oh, kako lepo se od tu vidi Grožnjan, to moram slikat." :))

JEJ.
Smokve. Fige. Kakorkoli :), fine so, narabutane ali kupljene :) Tako (da sem jih kupila, namreč :)) sem spoznala g. Maria iz Poreča, ki ima svojo posest na hribovju na drugi strani Mirenske doline, v Grožnjanu pa vsak dan do treh prodaja sadje, zelenjavo in domače olivno olje. Mario govori slovensko!, saj je nekaj časa delal v Tomosu in vozil avtobus Maribor-Rovinj za Slavnik Koper (ki je šel pred 20 leti kam drugam kot ... v stečaj). No, prav z njim sva se zadebatirala tudi o Parenzani, ki gre le nekaj 10 metrov stran od njegove hiše.
Tartufi. Ja, naj se pohvalim. Bila sem v prestolnici tartufov, v kraju Livade. Prestolnica zato, ker naj bi tam našli največji gomolj te vrste na svetu. No, velike so tam tudi cene. Zelo zelo lačna sem se pritresla v ta kraj, uzrla dve restavraciji, izbrala tisto, ki je bila na pogled manj fancy, pravzaprav precej povprečna, in prosila za meni. Khm, khm, na meniju pa samo jedi s tartufi. Po takšnih cenah, da toliko denarja nisem imela s sabo, pa tudi, če bi ga imela ... V glavnem, izračunala sem, kaj si glede na razpoložljivo vsoto lahko privoščim. Tonik za žejo, sendvič sa domaćim proizvodima (beri: dva debela kosa belega kruha s pršutom, slanino in rukolo) za volčjo lakoto in sladoled s tartufi - greh bi bil, če jih v svetovni prestolnici ne bi vsaj poskusila! Sendvič sem pozabila slikat, ker sem kar planila po njem, evo, sladoled pa je.

In ker od kosila v Livadah tako ni bilo nič, sem si "doma" privoščila bobiče in šmorn s šampinjoni :)

BOLŠJAK
"Dobro jutro, Jasmina," me že pri zajtrku pozdravi sosed Piko, lastnik starinarne nasproti restavracije. Danes je bil njegov dan. Je namreč organizator bolšjega sejma, ki je vsak četrtek na trgu pri cerkvi (MojcaD in MojcaF, če se spomnita, tudi tisti četrtek je bil, ko smo bile me tukaj). Med razstavljalci prodajalci so Hrvati, Italijani, tudi Slovenec, menda, ki pa danes ni prišel. Bolšjaki so odlična priložnost za kratek pobeg v različna zgodovinska obdobja in včasih so tudi priložnost za nakup. Kljub temu da so me ponovno mamile pločevinaste posode, ki so jih verjetno uporabljali partizani (te so popolnoma zloščene v nasprotju s tisto mojo, ki sem jo res kupila v Štanjelu in ki je bila videti, kot da so jo pravkar rešili iz podrastja ;))), a ker še ne vem povsem, kam bom postavila tisto prvo, druge raje ne bom kupila. V glavnem, sem kupila pa nekaj drugega! :) Šest kozarcev, ki jih je svojim "prijateljem" podarjal avstrijski časopis Kronen Zeitung. Saj ne, da bi bila njegova fenica, mi je pa všeč dizajn. Glihala sem premalo vztrajno, da bi se s tem hvalila, v glavnem, pridite kaj na sok/vodo/pivo :)) Medtem ko sem krožila med starinami, me je pozdravila še gospa iz HRT-ja, s katero sva zadnjič klepetali. Tudi ona je prinesla nekaj stvari na ogled in prodajo. Prav dober občutek je, ko že poznaš nekaj ljudi in se z njimi na ulici mimogrede zadebatiraš :)

Stari novi kozarci :)

Potem sem zavila še v eno redkih galerij, kjer (začuda :)) še nisem bila. "V steklu je resnica" se imenuje, mojster Nevio Altin pa izdeluje unikatne steklene krožnike, obseke, prstane in seveda - uhane. :) In medtem ko pomerjam najrazličnejše uhane in prstane, me g. Nevio vpraša, kaj sem po poklicu. Povem, da novinarka, on pa odvrne, da je mislil, da sem - pravnica, ampak ja, tudi novinarka bi rekel, da si :) Res ima krasne stvari, kot bi ujel kapljice vode. Prstani so recimo sestavljeni iz treh plasti: stekla, srebra in spet stekla. Stekla vlije za celo ploščo, kolikor gre v pečico, potem pa jo razreže na manjše dele, ki postanejo prstani ali uhani. Vidi se, kateri so iz iste plošče, a kljub temu eden ni enak drugemu. Seveda mi je še potožil, kako (tudi) na tem trgu mojstre izpodrivajo Kitajci, ki svoje izdelke prodajajo po tako nizki ceni, da sam ne bi pokril niti materiala. In da se bo sčasoma zgodilo - takšna je njihova taktika, pravi - da ne bo nikogar več, ki bi izdeloval takšne izdelke, in bodo lahko cene zvišali. In takrat dobili vse povrnjeno. Ko sem se končno odločila za prstan, mi ga je kar podaril (sicer stane 30 kun/4 EUR), česar sem se branila, a je rekel: "Boš kaj lepega napisala o meni."  No, naj mu bo, pa še malo reklame (glede na to, da nisem v službi, si to lahko privoščim brez moralnega mačka  :))

BERI.
Sonček, nebo brez oblačka, čofotanje in obračanje s trebuha na hrbet in s hrbta na trebuh. Pa izmenično iskanje sonca in sence - enkrat prevroče, drugič prehladno: halo, na morju me pa že ne bo zeblo :)) No, takšen je bil danes moj dan, ki ga je bilo presenetljivo hitro konec (se mi zdi, da minute tečejo hitreje, ko z vsemi štirimi od sebe ležiš na plaži, kot kadar poganjaš kolo :))) Kakorkoli, iskala sem neko plažo, ki ni ravno center Umaga ali Novigrada in pristala v Pelegrinu z upokojenci, pari, katerih otroci so že zapustili gnezdo, in mladimi družinami (ki so ravno začeli gnezditi :))). Bilo je krasno, z možgani na off, še knjige se mi ni glih dalo brat. Tudi alergije sem se malenkost znebila, se mi zdi, v lekarni v Bujah sem se oborožila z močnejšimi tabletami in pršilom za nos, da bom mogoče skozenj celo kaj dihala :) Bom videla, kaj bo prinesla noč, sinoči ni bilo prav fajn :/, zato sem se kar hitro pobrala iz postelje, na zajtrku smo se pa skupaj nabrali vsi, Angleža in Nemec, in še malce poklepetali za slovo. Očitno sem včeraj tako dobro spropagirala Slovenijo (se mi zdi, da jo moram, da ne samo vzdihujem, kako je tu v Istri lepo :)), da Mark (Hong Kong) razmišlja, da bi zadnjih 14 dni 3-mesečnega dopusta prišel k nam na gorsko kolesarjenje :))).
Sicer sta pa tako Mark kot njegov prijatelj Jamie (San Francisco) nekaj let živela na Kitajskem. Jamie je otroke učil angleški jezik. V tistem mestu, katerega imena nam raje ni povedal, ker itak ne bi vedeli, katero je, je bila le peščica Nekitajcev, in ko so se dobili, so bili vsi srečni, da lahko, citiram, "govorijo angleško z normalno hitrostjo" :)) Mark sicer govori kantonsko kitajščino, Jamie pa mandarinsko, tako da se, kar se tiče kitajščine, med sabo ne moreta razumeti. :))
Knjiga, ki jo zdaj berem, je Knjigarnar iz Kabula norveške novinarke Asne Seierstad. Ne vem, kakšen je jezik v izvirniku, ampak to, kar je v slovenščini, je precej klavrno ali pa je prevod tako nedodelan. Toliko je (lektorskih?) napak, da sem včasih kar živčna, in prav žal mi je, ker knjige, vsaj zame, na ta način izgubljajo svojo vrednost. Je pa ta knjiga, ki v glavnem govori o neenakosti žensk v Afganistanu, precej sporna. Napisana je namreč po resničnih dogodkih, Seierstadova je živela z družino tega knjigarnarja, vedeli so, da bo o njih napisala knjigo, a pričakovali drugačen rezultat. Da jih bo namreč prikazala v lepi luči, ne pa, kakor jih je videla ona, ko jih je, s tem, ko je z njimi preživela precej časa, dodobra spoznala: kako je knjigarnar dvoličen, kako tiranizira obe ženi, otroke in sorodnike, in kako grozljive so njihove družinske zgodbe. Po izidu te knjige sta zaradi sramote Kabul zapustili obe ženi pa tudi njegovi otroci, knjigarnar pa je novinarko tožil. Precej zanimivo torej tudi z novinarskega gledišča, če koga zanima kaj več, je tole na Dnevnikovi strani (tudi vir mojih informacij o dogajanju po izidu):  http://knjiga.dnevnik.si/sl/Novice/439/Sporna+knjiga+Knjigarnar+iz+Kabula%3A+Zlorabljeno+gostoljubje+knjigarnarja.

JEJ.
Izbrala sem lažjo ali drugače - že preizkušeno pot. In se odpravila kar do restavracije Stars v Novigradu, ki mi je zdaj precej domač, in tam sem si seveda morala privoščiti nekaj morskega: polnjene lignje. Njami! Stregel mi je isti natakar kot običajno :))
In potem sem si privoščila še sončni zahod :) Romantičen odlomek filma Me, myself and I :)

KOLESARI.
"A ti si tista druga s kolesom?" me je najprej vprašal novi cimer, ko sem na terasi pisala blog, on pa je priskakljal po stopnicah. Najini kolesi sta namreč skupaj spravljeni pri spodnjih vratih. Ime mu je Marco, živi v Gorici in je poročen z Rusinjo, ki jo je spoznal v - Ljubljani! Kjer se počuti kot doma, pravi. Nekaj časa je hodil v Ljubljano plesat argentinski tango in tako sta se spoznala, mi je pojasnil. On je, zvest slovesu svojega porekla, veliko govoril, jaz sem, zvesta sama sebi, predvsem poslušala. Potem ko sem izvedela vse o njegovi ženi (da je iz mesta Ufa, 100 kilometrov oddaljenega od Urala, kjer živi milijon (!) prebivalcev; da je bila najprej poročena s Slovencem; da so ga, ko je bil prvič v Moskvi na obisku pri njeni družini, najprej vprašali, kje dela in koliko je vredna njegova hiša :)) in še čem, sva prišla do tega, da je včasih fino biti malo sam, stran od vseh, imeti čas le zase in svoje misli. Vprašal me je namreč, prvi sploh, če pogosto potujem sama. Marco sicer ogromno kolesari, velik del tudi po Sloveniji, včeraj pa se je odločil, da gre po Parenzani do Poreča, od tam pa morda v Rovinj in z ladjo nazaj do Trsta ali pa, torej če ne le do Rovinja, kar do Pule.

CIMRI
Potem ko je sosednjo sobo zjutraj zapustil italijanski par, imam nove cimre. Tri zanimive mladce z vsega sveta, bi lahko rekla. Angleža sta bila v Puli na glasbenem festivalu, potem v Vrsarju, kolega pa jima je predlagal, da zadnji dan preživita v Grožnjanu. Mark je inženir in že tri leta in pol dela v Hong Kongu, kjer bo še nekaj časa ostal, trenutno pa je na 3-mesečnih počitnicah. En mesec je bil na Kitajskem, zdaj je tu, preostanek bo preživel s prijatelji in družino v Angliji. Obožuje gorsko kolesarjenje. Jamie zadnjega pol leta dela v San Franciscu in še ni bil na Alcatrazu! :) Bil je precej presenečen, ko sem mu povedala, da me je v SF opeklo sonce :))
Tretji je Nemec (v ločeni sobi), do katerega imena nisem prišla :)), odrastel je v Muenchnu, zdaj že 8 let dela v Berlinu in je prav tako - inženir :) (tako da so se fantje kar hitro zaklepetali :)). Na poti na Hrvaško (Dubrovnik, natančneje, zdaj je že na poti nazaj) je prečkal Slovenijo in NI čakal na avstrijski strani predora Karavanke. Prav tako ga ne moti, da je moral kupiti vinjeto (poklicna deformacija). Ko sem omenila, da pišem blog (ravno to sem počela na naši terasi, ko je prišel na čik), je rekel, naj na počitnicah ne delam preveč. Sem rekla, da to ni delo, pa je odvrnil: "Če si sicer novinarka in pišeš, potem je." :)
p. s. Njihovih fotk, drage bralke, nimam, imam pa druge, ki jih še nisem pokazala :))

A, še to. Med vnovičnim sprehodom skozi mesto (se mi zdi, da me nekateri že čudno gledajo :)), sem vstopila v atelje, katerega praga, začuda, še nisem prestopila :) Moje očke so se seveda zapičile v uhane iz kamnov (NIKOLI jih ni dovolj! :) - mislim, uhanov), take kar velike, turkizno-bele. Prijazna "prodajalka" (dejansko ne vem, kako naj jo imenujem. V bistvu je prijateljica od tiste, ki nakit ustvarja ...) mi je svetovala, naj raje izberem manjše, ker sem tako nežna in svetla, malo sem preizkušala, malo sva klepetali, in kaj kmalu je beseda nanesla na Grožnjan, da sem tu na dopustu in da je zame to najlepše mesto na svetu (to vsakemu povem). Povedala sem, da sem bila dopoldne s kolesom na Završju, na kar je ustvarjalka nakita, ki je zunaj jedla kosilo, a vse slišala, navrgla, da nikoli ni razumela kolesarjenja oz. zakaj bi se človek matral z vzpenjanjem na hrib. :)) V glavnem, ko smo prišle do tega, kaj delam, mi je "prodajalka" zaupala, da je 25 let delala v komerciali HRT-ja in da se ji je mešalo ob tem, ko je videla gromozanske vsote na naročilnicah za opremo za oddaje, ki so jih predvajali le desetkrat. Najin pogovor oz. njen monolog je nato zašel v "reality check" cono o Hrvaški, liberalnem kapitalizmu in nesvetli prihodnosti .... nakar je (odrešitev?) njena pečica zapiskala in kruh je bil pečen (kuhinja je dejansko za zaveso, preostali prostor pa je prodajni atelje). Poslovili sva se, jaz pa sem odbrzela do Turističke zajednice, ki je bila končno odprta (ob ponedeljkih ter med 12.00 in 17.00 ne delajo, tudi edina trgovina ne, pošta pa mislim, da dela samo 3 ure na dan), da sem dobila zemljevide za kovanje novih načrtov. Reality check pride še prekmalu spet v vsakdan.

JEJ.
V Grožnjanu sta v bistvu samo dve restavraciji. Ena zraven druge. In ker se mi ne zdi hodit k sosedom oz. konkurenci (pa še simpatični mi najbolj niso), sem jedla spet "doma". Kjer me natakarici tako tudi gledata :)), kuhar mi je pa celo pomahal, ko je za trenutek pokukal skozi vrata. Danes moja izbira ni bila ravno istrska, je pa bila balkanska :) Paradižnikova juhca (res mi pašejo juhce te dni!), ražnjiči in đuveč. Dobro je skuhal in spekel! :)

GAZDA FRANKO
Zbudila sem se - za dopust - precej zgodaj, ob polosmih. Ker si nisem natančno zapomnila, ali je zajtrk ob polosmih ali osmih, sem se malo pred osmo odpravila v restavracijo (gostje pridemo skozi zadnja vrata) in iznenadila (ta beseda mi je zelo všeč še od beograjske dogodivščine, se spomniš, Ksenija? :)) lastnika, ki je sedel na klopi in si dajal injekcijo inzulina ... v stegno. Rahlo neprijetna situacija. Zaklenil je glavna vhodna vrata, na zadnja pa pozabil in glej, ga zlomka, pa pride ona :)
Kruha še niso pripeljali iz pekarne, zato sem morala na zajtrk še malo počakati, naročila sem si čaj (še vedno imam zabit nos :/) in z gazdo sva malce poklepetala. Kar precej časa sem govorila v moji hrva-lomil-ščini, potem, ko je ugotovil, da za nekaj besed enostavno ne najdem prevoda, pa je rekel: "Saj lahko govoriš slovensko." A bejž!? :))) V glavnem, precej mi je odleglo :) G. Franko je hodil v srednjo šolo v Izolo in zato zna zelo dobro slovensko. In pozna Mirka Tuša! :) Sicer nista prijatelja, je rekel, sta bila pa enkrat skupaj na neki večerji. "Tip je videti tako, da mu dveh narisanih ovc ne bi dal čuvat, ampak kako je iznajdljiv!" ga je pohvalil :)). Obožujem take primerjave :))) Ko sem omenila, da je v mestu precej Rusov, je rekel, da jih je vsaj polovico manj, kot jih je bilo pred vstopom Hrvaške v EU, ker prej niso potrebovali vize, zdaj jo pa. In da se kar pozna tudi na blagajni: "Rusi ne vprašajo, koliko kaj stane, ampak samo naročajo "Davaj, davaj!" in tega se seveda navadiš," je razočaran. Restavracijo Pintur sicer konec oktobra zaprejo do začetka aprila, družina pa se z denarjem od napitnin odpravi na potovanje po različnih koncih Evrope (ne za ves čas :)).
Aja, gazda Franko me je seveda vprašal, ali sem jaz tista, ki je v mejlu vprašala, če imajo kakšne fotografije sobe. "Sem razmišljal, ali naj grem gor pa slikam, potem sem se pa odločil, da ne bom odgovoril na mejl." Pojava ena :)

Še na brzino o mestu: Po drugi svetovni vojni se je iz Grožnjana izselilo 2/3 prebivalstva. Drugega maja 1965 je postal Grad umjetnika oz. mesto umetnikov, kar ga je - očitno - rešilo, da se je ohranil do danes. Kot mi je povedal g. Franko, so namreč umetnikom hiše ponudili zastonj, morali so jih samo vzdrževati. Med drugim je po tej poti sem prišlo tudi ogromno Slovencev. Zdaj v Grožnjanu živi okoli 65 ljudi (ocena prebivalcev).

KOLESARI.
G. Franko mi je predlagal, da se s kolesom odpravim po Parenzani, to je trasa nekdanje železniške proge od Trsta do Poreča. Eden od najbolj slikovitih delov je ravno okoli Grožnjana, ko se trasa spušča s hriba v dolino Mirne skozi številne predore in čez viadukte (za predstavo: med Grožnjanom in Oprtaljem je 17 kilometrov zračne linije, proga pa je, da se prilagaja reliefu, tako zavita, da je dolga kar 37 km). Eden od predorov, Kalcini, je pri Grožnjanu, dolg je 178 metrov, neosvetljen, ampak se, kako metaforično bo zdaj tole, vidi luč na koncu predora :)) V njem Parenzana doseže najvišjo točko. Po tem, ko so progo zaprli, so domačini v predoru gojili šampinjone, saj so pogoji za to odlični. Najbližja postaja je bila v kraju z imenom, kako prikladno, Stanica (MojcaD in MojcaF, najbrž se spomnita tega kraja :)). 

Trasa je PREKRASNA in meni se je spet kar smejalo. Takoj po prihodu iz predora se na desni odpre prekrasen pogled na Grožnjan. Ah, da ti kar srce zastane :)) No, tudi po tem sem se ustavljala vsakih nekaj metrov, da sem iz nahrbtnika potegnila fotkič in za vedno ovekovečila prelepe poglede in razglede. Pravzaprav je res, kot za Istro pogosto rečem, kot v Toskani, le da - kot je rekel angleški kolesar, na poti vse do Poreča, ki sem ga srečala vmes - CENEJE :)) No, ko se voziš po tej trasi, je res, kot bi se vozil po tračnicah, saj pot ni navadna makadamska, ampak so na njej predvsem veliki oglati kamni, takšni, kot so tudi sicer na železniških progah. Občutek v rokah pa, kot bi imel v njih pikerja (tisto za beton razbijat; družinska poklicna deformacija) in ne balance :)).

Tako sva se z mojim superkolesom "pritresla" do postaje Završje, kjer sem s proge "sestopila" in zavila na cesto proti vasi. Tudi makadamsko, valjarja po nanosu novega gramoza še ni videla (poklicna deformacija po očetu :)), zato sem parkrat nevarno zakopala.
Završje je simpatična stara vasica na hribu, katere tragedija je ta, da je skoraj prazna, velike stavbe, ki kažejo na nekdanjo premožnost vaščanov, pa nezadržno propadajo. Table z znaki EU kažejo, da obstaja želja (in očitno tudi denar), da bi mestu povrnili nekdanjo podobo, a za zdaj mu še niso vdahnili tistega najpomembnejšega - življenja! Razkošna hiša ob (za tako majhen kraj ogrooomni) cerkvi, obnovljena z evropskim denarjem (v njej naj bi bil multimedijski center) je videti prazna, sama sebi in tabli z znakom EU namen. Samo po sebi se postavi vprašanje, ali bi tudi Grožnjan čakala enaka usoda, če ga ne bi "predali" umetnikom, in enako domnevata tudi dva Grožnjančana, s katerima sem se popoldne pogovarjala o tem. In da bo potrebnih na milijone, dodajata, če bodo želeli zdaj urediti, skoraj bi lahko rekla pozabljeno Završje.
A v začetku 20. stoletja je imelo vse: pošto, šolo, dve trgovini, oljarno, številne obrtnike, šest (!) cerkva. Največji razcvet je Završju prinesla prav Parenzana: razvila se je trgovina, s čimer sta zagon dobila tudi kmetijstvo in obrt. Po II. svetovni vojni so se iz političnih in ekonomskih razlogov prebivalci množično izseljevali. Od več kot 1000 ljudi (štetje l. 1921) jih je zdaj le še 40, pa še ta številka je, pravijo Grožnjančani, previsoka.

Takoj za Završjem je Montižel oz. kmečki turizem, ki pa je žal zaprt, zato sem samo "zarabutala" dve figi, pofotkala istrsko govedo in konjiča neznane pasme in odvrtela padala naprej v hrib. Kot se je izkazalo, sem si po naključju naredila odlično traso, po kateri sem se večji del poti spuščala navzdol :), vzpenjati se je bilo treba le na Završje in potem še do vrha hriba. In v Završju se je makadam celo prelevil v asfalt. Top shit! :)))