NAJSREČNEJŠI ČLOVEK NA SVETU
Priznam. Včeraj zvečer se mi je zdelo, kot da se je vesolje zarotilo proti meni (z malce pretiravanja :)). Bila sem utrujena, muskelfibrasta, pa še nahod se me je lotil (še vedno ocenjujem, da je alergijska reakcija na preveč praha v moji domači sobi in ne prehlad!). Kakšen dopust bo zdaj to, sem bila obupana. In tudi zjutraj sva vstala skupaj z Murphyjem (ki je, kadar so v igri TEKOČE zadeve, še posebej zvest spremljevalec ... brez nadaljnjih vprašanj :)). Potem pa sem ga na počivališču Studenec nagnala iz prenaloženega cliota (jp, tudi če greš sam na dopust, je lahko avto POLN!) in kmalu zatem je posijalo sonce in svet je bil lepši in ko sem se peljala čez Buzet, se mi je že smejalo, in potem sem še zadela odcep za Grožnjan, ki je bil oddaljen le 4,4 kilometra ... po MAKADAMSKI cesti, ki je zaradi nedavnega neurja ponekod spominjala na hudournik! Še dobro, da sem se terenca naučila voziti po eni hujših ujm, da mi takšne na trenutke offroad scene niso tuje ;)))
Našla sem enega redkih prostih parkirnih mest in ko sem s kovčkom ropotala proti s soncem obsijanemu najlepšemu mestu na svetu, polnemu življenja (beri: turistov, odprtih ateljejev in trgovinic), sem bila najsrečnejši človek na svetu. Bilo je jasno kot dan, ki se je naredil: odločitev je bila prava :) To je to. Ni ga mesta na svetu, kjer bi bila v tistem trenutku raje.