GAZDA FRANKO
Zbudila sem se - za dopust - precej zgodaj, ob polosmih. Ker si nisem natančno zapomnila, ali je zajtrk ob polosmih ali osmih, sem se malo pred osmo odpravila v restavracijo (gostje pridemo skozi zadnja vrata) in iznenadila (ta beseda mi je zelo všeč še od beograjske dogodivščine, se spomniš, Ksenija? :)) lastnika, ki je sedel na klopi in si dajal injekcijo inzulina ... v stegno. Rahlo neprijetna situacija. Zaklenil je glavna vhodna vrata, na zadnja pa pozabil in glej, ga zlomka, pa pride ona :)
Kruha še niso pripeljali iz pekarne, zato sem morala na zajtrk še malo počakati, naročila sem si čaj (še vedno imam zabit nos :/) in z gazdo sva malce poklepetala. Kar precej časa sem govorila v moji hrva-lomil-ščini, potem, ko je ugotovil, da za nekaj besed enostavno ne najdem prevoda, pa je rekel: "Saj lahko govoriš slovensko." A bejž!? :))) V glavnem, precej mi je odleglo :) G. Franko je hodil v srednjo šolo v Izolo in zato zna zelo dobro slovensko. In pozna Mirka Tuša! :) Sicer nista prijatelja, je rekel, sta bila pa enkrat skupaj na neki večerji. "Tip je videti tako, da mu dveh narisanih ovc ne bi dal čuvat, ampak kako je iznajdljiv!" ga je pohvalil :)). Obožujem take primerjave :))) Ko sem omenila, da je v mestu precej Rusov, je rekel, da jih je vsaj polovico manj, kot jih je bilo pred vstopom Hrvaške v EU, ker prej niso potrebovali vize, zdaj jo pa. In da se kar pozna tudi na blagajni: "Rusi ne vprašajo, koliko kaj stane, ampak samo naročajo "Davaj, davaj!" in tega se seveda navadiš," je razočaran. Restavracijo Pintur sicer konec oktobra zaprejo do začetka aprila, družina pa se z denarjem od napitnin odpravi na potovanje po različnih koncih Evrope (ne za ves čas :)).
Aja, gazda Franko me je seveda vprašal, ali sem jaz tista, ki je v mejlu vprašala, če imajo kakšne fotografije sobe. "Sem razmišljal, ali naj grem gor pa slikam, potem sem se pa odločil, da ne bom odgovoril na mejl." Pojava ena :)
Še na brzino o mestu: Po drugi svetovni vojni se je iz Grožnjana izselilo 2/3 prebivalstva. Drugega maja 1965 je postal Grad umjetnika oz. mesto umetnikov, kar ga je - očitno - rešilo, da se je ohranil do danes. Kot mi je povedal g. Franko, so namreč umetnikom hiše ponudili zastonj, morali so jih samo vzdrževati. Med drugim je po tej poti sem prišlo tudi ogromno Slovencev. Zdaj v Grožnjanu živi okoli 65 ljudi (ocena prebivalcev).
KOLESARI.
G. Franko mi je predlagal, da se s kolesom odpravim po Parenzani, to je trasa nekdanje železniške proge od Trsta do Poreča. Eden od najbolj slikovitih delov je ravno okoli Grožnjana, ko se trasa spušča s hriba v dolino Mirne skozi številne predore in čez viadukte (za predstavo: med Grožnjanom in Oprtaljem je 17 kilometrov zračne linije, proga pa je, da se prilagaja reliefu, tako zavita, da je dolga kar 37 km). Eden od predorov, Kalcini, je pri Grožnjanu, dolg je 178 metrov, neosvetljen, ampak se, kako metaforično bo zdaj tole, vidi luč na koncu predora :)) V njem Parenzana doseže najvišjo točko. Po tem, ko so progo zaprli, so domačini v predoru gojili šampinjone, saj so pogoji za to odlični. Najbližja postaja je bila v kraju z imenom, kako prikladno, Stanica (MojcaD in MojcaF, najbrž se spomnita tega kraja :)).
Trasa je PREKRASNA in meni se je spet kar smejalo. Takoj po prihodu iz predora se na desni odpre prekrasen pogled na Grožnjan. Ah, da ti kar srce zastane :)) No, tudi po tem sem se ustavljala vsakih nekaj metrov, da sem iz nahrbtnika potegnila fotkič in za vedno ovekovečila prelepe poglede in razglede. Pravzaprav je res, kot za Istro pogosto rečem, kot v Toskani, le da - kot je rekel angleški kolesar, na poti vse do Poreča, ki sem ga srečala vmes - CENEJE :)) No, ko se voziš po tej trasi, je res, kot bi se vozil po tračnicah, saj pot ni navadna makadamska, ampak so na njej predvsem veliki oglati kamni, takšni, kot so tudi sicer na železniških progah. Občutek v rokah pa, kot bi imel v njih pikerja (tisto za beton razbijat; družinska poklicna deformacija) in ne balance :)).
Tako sva se z mojim superkolesom "pritresla" do postaje Završje, kjer sem s proge "sestopila" in zavila na cesto proti vasi. Tudi makadamsko, valjarja po nanosu novega gramoza še ni videla (poklicna deformacija po očetu :)), zato sem parkrat nevarno zakopala.
Završje je simpatična stara vasica na hribu, katere tragedija je ta, da je skoraj prazna, velike stavbe, ki kažejo na nekdanjo premožnost vaščanov, pa nezadržno propadajo. Table z znaki EU kažejo, da obstaja želja (in očitno tudi denar), da bi mestu povrnili nekdanjo podobo, a za zdaj mu še niso vdahnili tistega najpomembnejšega - življenja! Razkošna hiša ob (za tako majhen kraj ogrooomni) cerkvi, obnovljena z evropskim denarjem (v njej naj bi bil multimedijski center) je videti prazna, sama sebi in tabli z znakom EU namen. Samo po sebi se postavi vprašanje, ali bi tudi Grožnjan čakala enaka usoda, če ga ne bi "predali" umetnikom, in enako domnevata tudi dva Grožnjančana, s katerima sem se popoldne pogovarjala o tem. In da bo potrebnih na milijone, dodajata, če bodo želeli zdaj urediti, skoraj bi lahko rekla pozabljeno Završje.
A v začetku 20. stoletja je imelo vse: pošto, šolo, dve trgovini, oljarno, številne obrtnike, šest (!) cerkva. Največji razcvet je Završju prinesla prav Parenzana: razvila se je trgovina, s čimer sta zagon dobila tudi kmetijstvo in obrt. Po II. svetovni vojni so se iz političnih in ekonomskih razlogov prebivalci množično izseljevali. Od več kot 1000 ljudi (štetje l. 1921) jih je zdaj le še 40, pa še ta številka je, pravijo Grožnjančani, previsoka.
Takoj za Završjem je Montižel oz. kmečki turizem, ki pa je žal zaprt, zato sem samo "zarabutala" dve figi, pofotkala istrsko govedo in konjiča neznane pasme in odvrtela padala naprej v hrib. Kot se je izkazalo, sem si po naključju naredila odlično traso, po kateri sem se večji del poti spuščala navzdol :), vzpenjati se je bilo treba le na Završje in potem še do vrha hriba. In v Završju se je makadam celo prelevil v asfalt. Top shit! :)))
Zbudila sem se - za dopust - precej zgodaj, ob polosmih. Ker si nisem natančno zapomnila, ali je zajtrk ob polosmih ali osmih, sem se malo pred osmo odpravila v restavracijo (gostje pridemo skozi zadnja vrata) in iznenadila (ta beseda mi je zelo všeč še od beograjske dogodivščine, se spomniš, Ksenija? :)) lastnika, ki je sedel na klopi in si dajal injekcijo inzulina ... v stegno. Rahlo neprijetna situacija. Zaklenil je glavna vhodna vrata, na zadnja pa pozabil in glej, ga zlomka, pa pride ona :)
Kruha še niso pripeljali iz pekarne, zato sem morala na zajtrk še malo počakati, naročila sem si čaj (še vedno imam zabit nos :/) in z gazdo sva malce poklepetala. Kar precej časa sem govorila v moji hrva-lomil-ščini, potem, ko je ugotovil, da za nekaj besed enostavno ne najdem prevoda, pa je rekel: "Saj lahko govoriš slovensko." A bejž!? :))) V glavnem, precej mi je odleglo :) G. Franko je hodil v srednjo šolo v Izolo in zato zna zelo dobro slovensko. In pozna Mirka Tuša! :) Sicer nista prijatelja, je rekel, sta bila pa enkrat skupaj na neki večerji. "Tip je videti tako, da mu dveh narisanih ovc ne bi dal čuvat, ampak kako je iznajdljiv!" ga je pohvalil :)). Obožujem take primerjave :))) Ko sem omenila, da je v mestu precej Rusov, je rekel, da jih je vsaj polovico manj, kot jih je bilo pred vstopom Hrvaške v EU, ker prej niso potrebovali vize, zdaj jo pa. In da se kar pozna tudi na blagajni: "Rusi ne vprašajo, koliko kaj stane, ampak samo naročajo "Davaj, davaj!" in tega se seveda navadiš," je razočaran. Restavracijo Pintur sicer konec oktobra zaprejo do začetka aprila, družina pa se z denarjem od napitnin odpravi na potovanje po različnih koncih Evrope (ne za ves čas :)).
Aja, gazda Franko me je seveda vprašal, ali sem jaz tista, ki je v mejlu vprašala, če imajo kakšne fotografije sobe. "Sem razmišljal, ali naj grem gor pa slikam, potem sem se pa odločil, da ne bom odgovoril na mejl." Pojava ena :)
Še na brzino o mestu: Po drugi svetovni vojni se je iz Grožnjana izselilo 2/3 prebivalstva. Drugega maja 1965 je postal Grad umjetnika oz. mesto umetnikov, kar ga je - očitno - rešilo, da se je ohranil do danes. Kot mi je povedal g. Franko, so namreč umetnikom hiše ponudili zastonj, morali so jih samo vzdrževati. Med drugim je po tej poti sem prišlo tudi ogromno Slovencev. Zdaj v Grožnjanu živi okoli 65 ljudi (ocena prebivalcev).
KOLESARI.
G. Franko mi je predlagal, da se s kolesom odpravim po Parenzani, to je trasa nekdanje železniške proge od Trsta do Poreča. Eden od najbolj slikovitih delov je ravno okoli Grožnjana, ko se trasa spušča s hriba v dolino Mirne skozi številne predore in čez viadukte (za predstavo: med Grožnjanom in Oprtaljem je 17 kilometrov zračne linije, proga pa je, da se prilagaja reliefu, tako zavita, da je dolga kar 37 km). Eden od predorov, Kalcini, je pri Grožnjanu, dolg je 178 metrov, neosvetljen, ampak se, kako metaforično bo zdaj tole, vidi luč na koncu predora :)) V njem Parenzana doseže najvišjo točko. Po tem, ko so progo zaprli, so domačini v predoru gojili šampinjone, saj so pogoji za to odlični. Najbližja postaja je bila v kraju z imenom, kako prikladno, Stanica (MojcaD in MojcaF, najbrž se spomnita tega kraja :)).
Trasa je PREKRASNA in meni se je spet kar smejalo. Takoj po prihodu iz predora se na desni odpre prekrasen pogled na Grožnjan. Ah, da ti kar srce zastane :)) No, tudi po tem sem se ustavljala vsakih nekaj metrov, da sem iz nahrbtnika potegnila fotkič in za vedno ovekovečila prelepe poglede in razglede. Pravzaprav je res, kot za Istro pogosto rečem, kot v Toskani, le da - kot je rekel angleški kolesar, na poti vse do Poreča, ki sem ga srečala vmes - CENEJE :)) No, ko se voziš po tej trasi, je res, kot bi se vozil po tračnicah, saj pot ni navadna makadamska, ampak so na njej predvsem veliki oglati kamni, takšni, kot so tudi sicer na železniških progah. Občutek v rokah pa, kot bi imel v njih pikerja (tisto za beton razbijat; družinska poklicna deformacija) in ne balance :)).
Završje je simpatična stara vasica na hribu, katere tragedija je ta, da je skoraj prazna, velike stavbe, ki kažejo na nekdanjo premožnost vaščanov, pa nezadržno propadajo. Table z znaki EU kažejo, da obstaja želja (in očitno tudi denar), da bi mestu povrnili nekdanjo podobo, a za zdaj mu še niso vdahnili tistega najpomembnejšega - življenja! Razkošna hiša ob (za tako majhen kraj ogrooomni) cerkvi, obnovljena z evropskim denarjem (v njej naj bi bil multimedijski center) je videti prazna, sama sebi in tabli z znakom EU namen. Samo po sebi se postavi vprašanje, ali bi tudi Grožnjan čakala enaka usoda, če ga ne bi "predali" umetnikom, in enako domnevata tudi dva Grožnjančana, s katerima sem se popoldne pogovarjala o tem. In da bo potrebnih na milijone, dodajata, če bodo želeli zdaj urediti, skoraj bi lahko rekla pozabljeno Završje.
A v začetku 20. stoletja je imelo vse: pošto, šolo, dve trgovini, oljarno, številne obrtnike, šest (!) cerkva. Največji razcvet je Završju prinesla prav Parenzana: razvila se je trgovina, s čimer sta zagon dobila tudi kmetijstvo in obrt. Po II. svetovni vojni so se iz političnih in ekonomskih razlogov prebivalci množično izseljevali. Od več kot 1000 ljudi (štetje l. 1921) jih je zdaj le še 40, pa še ta številka je, pravijo Grožnjančani, previsoka.
Takoj za Završjem je Montižel oz. kmečki turizem, ki pa je žal zaprt, zato sem samo "zarabutala" dve figi, pofotkala istrsko govedo in konjiča neznane pasme in odvrtela padala naprej v hrib. Kot se je izkazalo, sem si po naključju naredila odlično traso, po kateri sem se večji del poti spuščala navzdol :), vzpenjati se je bilo treba le na Završje in potem še do vrha hriba. In v Završju se je makadam celo prelevil v asfalt. Top shit! :)))
Ni komentarjev:
Objavite komentar