BERI.
Sonček, nebo brez oblačka, čofotanje in obračanje s trebuha na hrbet in s hrbta na trebuh. Pa izmenično iskanje sonca in sence - enkrat prevroče, drugič prehladno: halo, na morju me pa že ne bo zeblo :)) No, takšen je bil danes moj dan, ki ga je bilo presenetljivo hitro konec (se mi zdi, da minute tečejo hitreje, ko z vsemi štirimi od sebe ležiš na plaži, kot kadar poganjaš kolo :))) Kakorkoli, iskala sem neko plažo, ki ni ravno center Umaga ali Novigrada in pristala v Pelegrinu z upokojenci, pari, katerih otroci so že zapustili gnezdo, in mladimi družinami (ki so ravno začeli gnezditi :))). Bilo je krasno, z možgani na off, še knjige se mi ni glih dalo brat. Tudi alergije sem se malenkost znebila, se mi zdi, v lekarni v Bujah sem se oborožila z močnejšimi tabletami in pršilom za nos, da bom mogoče skozenj celo kaj dihala :) Bom videla, kaj bo prinesla noč, sinoči ni bilo prav fajn :/, zato sem se kar hitro pobrala iz postelje, na zajtrku smo se pa skupaj nabrali vsi, Angleža in Nemec, in še malce poklepetali za slovo. Očitno sem včeraj tako dobro spropagirala Slovenijo (se mi zdi, da jo moram, da ne samo vzdihujem, kako je tu v Istri lepo :)), da Mark (Hong Kong) razmišlja, da bi zadnjih 14 dni 3-mesečnega dopusta prišel k nam na gorsko kolesarjenje :))).
Sicer sta pa tako Mark kot njegov prijatelj Jamie (San Francisco) nekaj let živela na Kitajskem. Jamie je otroke učil angleški jezik. V tistem mestu, katerega imena nam raje ni povedal, ker itak ne bi vedeli, katero je, je bila le peščica Nekitajcev, in ko so se dobili, so bili vsi srečni, da lahko, citiram, "govorijo angleško z normalno hitrostjo" :)) Mark sicer govori kantonsko kitajščino, Jamie pa mandarinsko, tako da se, kar se tiče kitajščine, med sabo ne moreta razumeti. :))
Knjiga, ki jo zdaj berem, je Knjigarnar iz Kabula norveške novinarke Asne Seierstad. Ne vem, kakšen je jezik v izvirniku, ampak to, kar je v slovenščini, je precej klavrno ali pa je prevod tako nedodelan. Toliko je (lektorskih?) napak, da sem včasih kar živčna, in prav žal mi je, ker knjige, vsaj zame, na ta način izgubljajo svojo vrednost. Je pa ta knjiga, ki v glavnem govori o neenakosti žensk v Afganistanu, precej sporna. Napisana je namreč po resničnih dogodkih, Seierstadova je živela z družino tega knjigarnarja, vedeli so, da bo o njih napisala knjigo, a pričakovali drugačen rezultat. Da jih bo namreč prikazala v lepi luči, ne pa, kakor jih je videla ona, ko jih je, s tem, ko je z njimi preživela precej časa, dodobra spoznala: kako je knjigarnar dvoličen, kako tiranizira obe ženi, otroke in sorodnike, in kako grozljive so njihove družinske zgodbe. Po izidu te knjige sta zaradi sramote Kabul zapustili obe ženi pa tudi njegovi otroci, knjigarnar pa je novinarko tožil. Precej zanimivo torej tudi z novinarskega gledišča, če koga zanima kaj več, je tole na Dnevnikovi strani (tudi vir mojih informacij o dogajanju po izidu):  http://knjiga.dnevnik.si/sl/Novice/439/Sporna+knjiga+Knjigarnar+iz+Kabula%3A+Zlorabljeno+gostoljubje+knjigarnarja.

JEJ.
Izbrala sem lažjo ali drugače - že preizkušeno pot. In se odpravila kar do restavracije Stars v Novigradu, ki mi je zdaj precej domač, in tam sem si seveda morala privoščiti nekaj morskega: polnjene lignje. Njami! Stregel mi je isti natakar kot običajno :))
In potem sem si privoščila še sončni zahod :) Romantičen odlomek filma Me, myself and I :)

KOLESARI.
"A ti si tista druga s kolesom?" me je najprej vprašal novi cimer, ko sem na terasi pisala blog, on pa je priskakljal po stopnicah. Najini kolesi sta namreč skupaj spravljeni pri spodnjih vratih. Ime mu je Marco, živi v Gorici in je poročen z Rusinjo, ki jo je spoznal v - Ljubljani! Kjer se počuti kot doma, pravi. Nekaj časa je hodil v Ljubljano plesat argentinski tango in tako sta se spoznala, mi je pojasnil. On je, zvest slovesu svojega porekla, veliko govoril, jaz sem, zvesta sama sebi, predvsem poslušala. Potem ko sem izvedela vse o njegovi ženi (da je iz mesta Ufa, 100 kilometrov oddaljenega od Urala, kjer živi milijon (!) prebivalcev; da je bila najprej poročena s Slovencem; da so ga, ko je bil prvič v Moskvi na obisku pri njeni družini, najprej vprašali, kje dela in koliko je vredna njegova hiša :)) in še čem, sva prišla do tega, da je včasih fino biti malo sam, stran od vseh, imeti čas le zase in svoje misli. Vprašal me je namreč, prvi sploh, če pogosto potujem sama. Marco sicer ogromno kolesari, velik del tudi po Sloveniji, včeraj pa se je odločil, da gre po Parenzani do Poreča, od tam pa morda v Rovinj in z ladjo nazaj do Trsta ali pa, torej če ne le do Rovinja, kar do Pule.