SOBA SOBICA
Sobo sem, nevedoč (ker ni bilo slik - o tem bo še govora), rezervirala nad tisto restavracijo Pintur, v kateri smo ob zadnjem obisku sredi avgusta z MojcoD in MojcoF jedle zajtrk. Tako da sem takoj vedela, kaj bo drugo (in vsako naslednje :)) jutro na mizi: mini pakiranja marmelad, masla, paštet in - Linolade :) Gazdarica je kar takoj ugotovila, kdo sem, in mi celo pomagala nest moj zelo zelo težak kovček v drugo nadstropje. Sobica je majhna, široka le za ozko posteljo in moj kufer, in imam svojo kopalnico. Moje okno gleda na mesto, skupna terasa je med starimi zidovi, rdečimi strehami, vse naokrog pa je prelepa Istra, vidi se vse do Učke. Čist vesela :)))
BERI (IN ŠE PREJ VSE POSLIKAJ :))
Čeprav sem še na poti načrtovala, da se bom najprej vrgla na posteljo in malo odležala, mi je sončno mesto dalo novo energijo. Potem ko sem v treh fazah vse prinesla iz avta, sestavila kolo, ga zaklenila in spravila v kot (in medtem spoznala kuharja, ki me je vprašal, če sem se s kolesom pripeljala iz Slovenije :)), sem s fotkičem čez rame šla na (še en) raziskovalni pohod po mestu. In pofotkala vse: uličice, okna, skrite detajle, imena ateljejev, panoramo od Motovuna do morja. Mesto sem občutila, kot je zapisala avtorica knjige, ki sem jo danes prebrano odložila, "kot ogromno baterijo, s pomočjo katere je lučka v meni žarko plemenela".
Že na začetku navdihujočega pohoda sem se seveda ustavila pri sosedu, Piko mu je ime, nasproti moje ulice. Ima starinarno, v njej pa, med drugim, ogromno ur: ročnih, budilk iz 2. svetovne vojne in zelo zelo starih francoskih stenskih z nihalom. Zaklepetala sva se in žena, ki je prišla mimo, je rekla, kako lepo, da koga še kaj zanima in ne samo gleda :). V Grožnjan sta prvič prišla v 60. letih, ko je postal umetniška kolonija. Več kot 20 let sta sicer živela v Muenchnu, odkar sta v pokoju, zadnjih pet let, pa živita tukaj (MojcaD, to je tista hiša zraven restavracije, ki ima ob strani kamnito mizo, na kateri je zadnjič pisalo privat), v Zagreb gresta le tu in tam, v kino ali gledališče. Ko sem rekla, da sem bila prvič v Grožnjanu malodane pozimi, marca 2010, je g. Piko rekel, da ga velikokrat vprašajo, kaj tukaj počne pozimi. Odgovori jim: "Uživam v miru in tišini." :) In ko sem mu seveda povedala, da je zame to najlepše mesto na svetu, je rekel: "Morda boš pa tudi ti prišla sem, ko boš v penziji." :)))
In ja, potem ko sem naredila nekih 150 fotk (to tukaj RES ni težko), sem se s knjigo in povštrčkom (MojcaD ga bo prepoznala - hvala, Mojca, odličen je :)) pod ramo odpravila proti mestu z odličnim razgledom na Motovun in dolino Mirne in zasedla strateški položaj, kjer sem ostala, dokler nisem imela zaradi hladu že kurje kože. Bilo je - popolno :)
KNJIGA: Eva Cassady: Shujšajte z ljubimcem. Odlična, priporočam. Je tako žensko poletno branje, ampak ni neumno :))
Sobo sem, nevedoč (ker ni bilo slik - o tem bo še govora), rezervirala nad tisto restavracijo Pintur, v kateri smo ob zadnjem obisku sredi avgusta z MojcoD in MojcoF jedle zajtrk. Tako da sem takoj vedela, kaj bo drugo (in vsako naslednje :)) jutro na mizi: mini pakiranja marmelad, masla, paštet in - Linolade :) Gazdarica je kar takoj ugotovila, kdo sem, in mi celo pomagala nest moj zelo zelo težak kovček v drugo nadstropje. Sobica je majhna, široka le za ozko posteljo in moj kufer, in imam svojo kopalnico. Moje okno gleda na mesto, skupna terasa je med starimi zidovi, rdečimi strehami, vse naokrog pa je prelepa Istra, vidi se vse do Učke. Čist vesela :)))
BERI (IN ŠE PREJ VSE POSLIKAJ :))
Čeprav sem še na poti načrtovala, da se bom najprej vrgla na posteljo in malo odležala, mi je sončno mesto dalo novo energijo. Potem ko sem v treh fazah vse prinesla iz avta, sestavila kolo, ga zaklenila in spravila v kot (in medtem spoznala kuharja, ki me je vprašal, če sem se s kolesom pripeljala iz Slovenije :)), sem s fotkičem čez rame šla na (še en) raziskovalni pohod po mestu. In pofotkala vse: uličice, okna, skrite detajle, imena ateljejev, panoramo od Motovuna do morja. Mesto sem občutila, kot je zapisala avtorica knjige, ki sem jo danes prebrano odložila, "kot ogromno baterijo, s pomočjo katere je lučka v meni žarko plemenela".
Že na začetku navdihujočega pohoda sem se seveda ustavila pri sosedu, Piko mu je ime, nasproti moje ulice. Ima starinarno, v njej pa, med drugim, ogromno ur: ročnih, budilk iz 2. svetovne vojne in zelo zelo starih francoskih stenskih z nihalom. Zaklepetala sva se in žena, ki je prišla mimo, je rekla, kako lepo, da koga še kaj zanima in ne samo gleda :). V Grožnjan sta prvič prišla v 60. letih, ko je postal umetniška kolonija. Več kot 20 let sta sicer živela v Muenchnu, odkar sta v pokoju, zadnjih pet let, pa živita tukaj (MojcaD, to je tista hiša zraven restavracije, ki ima ob strani kamnito mizo, na kateri je zadnjič pisalo privat), v Zagreb gresta le tu in tam, v kino ali gledališče. Ko sem rekla, da sem bila prvič v Grožnjanu malodane pozimi, marca 2010, je g. Piko rekel, da ga velikokrat vprašajo, kaj tukaj počne pozimi. Odgovori jim: "Uživam v miru in tišini." :) In ko sem mu seveda povedala, da je zame to najlepše mesto na svetu, je rekel: "Morda boš pa tudi ti prišla sem, ko boš v penziji." :)))
In ja, potem ko sem naredila nekih 150 fotk (to tukaj RES ni težko), sem se s knjigo in povštrčkom (MojcaD ga bo prepoznala - hvala, Mojca, odličen je :)) pod ramo odpravila proti mestu z odličnim razgledom na Motovun in dolino Mirne in zasedla strateški položaj, kjer sem ostala, dokler nisem imela zaradi hladu že kurje kože. Bilo je - popolno :)
KNJIGA: Eva Cassady: Shujšajte z ljubimcem. Odlična, priporočam. Je tako žensko poletno branje, ampak ni neumno :))
Uh... požiram :) vesela za povštrček, Linolado, da private ni več private in da so slike besed ravno toliko zgovorne kot odlične fotke :) JUHU!
OdgovoriIzbriši