BOLŠJAK
"Dobro jutro, Jasmina," me že pri zajtrku pozdravi sosed Piko, lastnik starinarne nasproti restavracije. Danes je bil njegov dan. Je namreč organizator bolšjega sejma, ki je vsak četrtek na trgu pri cerkvi (MojcaD in MojcaF, če se spomnita, tudi tisti četrtek je bil, ko smo bile me tukaj). Med razstavljalci prodajalci so Hrvati, Italijani, tudi Slovenec, menda, ki pa danes ni prišel. Bolšjaki so odlična priložnost za kratek pobeg v različna zgodovinska obdobja in včasih so tudi priložnost za nakup. Kljub temu da so me ponovno mamile pločevinaste posode, ki so jih verjetno uporabljali partizani (te so popolnoma zloščene v nasprotju s tisto mojo, ki sem jo res kupila v Štanjelu in ki je bila videti, kot da so jo pravkar rešili iz podrastja ;))), a ker še ne vem povsem, kam bom postavila tisto prvo, druge raje ne bom kupila. V glavnem, sem kupila pa nekaj drugega! :) Šest kozarcev, ki jih je svojim "prijateljem" podarjal avstrijski časopis Kronen Zeitung. Saj ne, da bi bila njegova fenica, mi je pa všeč dizajn. Glihala sem premalo vztrajno, da bi se s tem hvalila, v glavnem, pridite kaj na sok/vodo/pivo :)) Medtem ko sem krožila med starinami, me je pozdravila še gospa iz HRT-ja, s katero sva zadnjič klepetali. Tudi ona je prinesla nekaj stvari na ogled in prodajo. Prav dober občutek je, ko že poznaš nekaj ljudi in se z njimi na ulici mimogrede zadebatiraš :)
Potem sem zavila še v eno redkih galerij, kjer (začuda :)) še nisem bila. "V steklu je resnica" se imenuje, mojster Nevio Altin pa izdeluje unikatne steklene krožnike, obseke, prstane in seveda - uhane. :) In medtem ko pomerjam najrazličnejše uhane in prstane, me g. Nevio vpraša, kaj sem po poklicu. Povem, da novinarka, on pa odvrne, da je mislil, da sem - pravnica, ampak ja, tudi novinarka bi rekel, da si :) Res ima krasne stvari, kot bi ujel kapljice vode. Prstani so recimo sestavljeni iz treh plasti: stekla, srebra in spet stekla. Stekla vlije za celo ploščo, kolikor gre v pečico, potem pa jo razreže na manjše dele, ki postanejo prstani ali uhani. Vidi se, kateri so iz iste plošče, a kljub temu eden ni enak drugemu. Seveda mi je še potožil, kako (tudi) na tem trgu mojstre izpodrivajo Kitajci, ki svoje izdelke prodajajo po tako nizki ceni, da sam ne bi pokril niti materiala. In da se bo sčasoma zgodilo - takšna je njihova taktika, pravi - da ne bo nikogar več, ki bi izdeloval takšne izdelke, in bodo lahko cene zvišali. In takrat dobili vse povrnjeno. Ko sem se končno odločila za prstan, mi ga je kar podaril (sicer stane 30 kun/4 EUR), česar sem se branila, a je rekel: "Boš kaj lepega napisala o meni." No, naj mu bo, pa še malo reklame (glede na to, da nisem v službi, si to lahko privoščim brez moralnega mačka :))
"Dobro jutro, Jasmina," me že pri zajtrku pozdravi sosed Piko, lastnik starinarne nasproti restavracije. Danes je bil njegov dan. Je namreč organizator bolšjega sejma, ki je vsak četrtek na trgu pri cerkvi (MojcaD in MojcaF, če se spomnita, tudi tisti četrtek je bil, ko smo bile me tukaj). Med razstavljalci prodajalci so Hrvati, Italijani, tudi Slovenec, menda, ki pa danes ni prišel. Bolšjaki so odlična priložnost za kratek pobeg v različna zgodovinska obdobja in včasih so tudi priložnost za nakup. Kljub temu da so me ponovno mamile pločevinaste posode, ki so jih verjetno uporabljali partizani (te so popolnoma zloščene v nasprotju s tisto mojo, ki sem jo res kupila v Štanjelu in ki je bila videti, kot da so jo pravkar rešili iz podrastja ;))), a ker še ne vem povsem, kam bom postavila tisto prvo, druge raje ne bom kupila. V glavnem, sem kupila pa nekaj drugega! :) Šest kozarcev, ki jih je svojim "prijateljem" podarjal avstrijski časopis Kronen Zeitung. Saj ne, da bi bila njegova fenica, mi je pa všeč dizajn. Glihala sem premalo vztrajno, da bi se s tem hvalila, v glavnem, pridite kaj na sok/vodo/pivo :)) Medtem ko sem krožila med starinami, me je pozdravila še gospa iz HRT-ja, s katero sva zadnjič klepetali. Tudi ona je prinesla nekaj stvari na ogled in prodajo. Prav dober občutek je, ko že poznaš nekaj ljudi in se z njimi na ulici mimogrede zadebatiraš :)
 |
| Stari novi kozarci :) |
Potem sem zavila še v eno redkih galerij, kjer (začuda :)) še nisem bila. "V steklu je resnica" se imenuje, mojster Nevio Altin pa izdeluje unikatne steklene krožnike, obseke, prstane in seveda - uhane. :) In medtem ko pomerjam najrazličnejše uhane in prstane, me g. Nevio vpraša, kaj sem po poklicu. Povem, da novinarka, on pa odvrne, da je mislil, da sem - pravnica, ampak ja, tudi novinarka bi rekel, da si :) Res ima krasne stvari, kot bi ujel kapljice vode. Prstani so recimo sestavljeni iz treh plasti: stekla, srebra in spet stekla. Stekla vlije za celo ploščo, kolikor gre v pečico, potem pa jo razreže na manjše dele, ki postanejo prstani ali uhani. Vidi se, kateri so iz iste plošče, a kljub temu eden ni enak drugemu. Seveda mi je še potožil, kako (tudi) na tem trgu mojstre izpodrivajo Kitajci, ki svoje izdelke prodajajo po tako nizki ceni, da sam ne bi pokril niti materiala. In da se bo sčasoma zgodilo - takšna je njihova taktika, pravi - da ne bo nikogar več, ki bi izdeloval takšne izdelke, in bodo lahko cene zvišali. In takrat dobili vse povrnjeno. Ko sem se končno odločila za prstan, mi ga je kar podaril (sicer stane 30 kun/4 EUR), česar sem se branila, a je rekel: "Boš kaj lepega napisala o meni." No, naj mu bo, pa še malo reklame (glede na to, da nisem v službi, si to lahko privoščim brez moralnega mačka :))
Ni komentarjev:
Objavite komentar