KOLESARI.
Parenzana je zakon! Ampak ti veliki oglati kamni ... preden se pritreseš do Livad, jih imaš že pošteno zadosti in še dobro, da je moje kolo zdržalo vse te tresljaje. Proga je tako zavita, da sem od Grožnjana do Livad potrebovala dve uri (vmes sem se nekajkrat ustavila za fotke), je pa tudi izjemno izjemno lepa. Od Završja naprej se pelješ čez številne ozke viadukte, dolge do cca. 60 metrov, ki se dvigajo visoko nad tlemi oz. gozdom, pa tudi skozi predore. V enem od njih je bilo temno kot v rogu, po tleh pa sami oglati kamni, ki so ostali še od železnice. Najvarneje je bilo, da sem razjahala kolo in hodila ob njem, sicer bi se še kam zabila. Sama sem se sicer spuščala z vrha v dolino, več kolesarjev pa je šlo v obratni smeri. Tudi neka nemška tričlanska družina (verjetno že upokojena starša s kakšnih 30 let starim sinom), ki sem jih srečala na poti. Gospa je, vidno obupana in izmučena, sedela ob poti samo v modrcu (šele pozneje sem videla, da je imela oblečeno KRILO iz jeansa, ki je segalo pod kolena) in brala vodnik, tudi mož je počival. Ko sem pozneje sedela v restavraciji v Livadah, so kmalu prišli tudi oni (ko se vprašaš "Kje sem že te videla?") in prvo, kar je gospa vprašala natakarico, je bilo: "Je pot na Motovun lažja od Parenzane?" :) Bilo je očitno, da so se tam, kjer sem jih srečala, tudi obrnili. In tik pred odhodom je še enkrat vprašala: "Katera je NAJLAŽJA pot na Motovun? Mislim, NAJLAŽJA?" Ženska, Motovun je na hribu. Ni NAJLAŽJE poti.
Vlak je po progi Parenzana nehal voziti leta 1935. Zaraslo jo je grmovje, nekatere dele pa so kmetje kar preorali ali čez progo zasadili trte, mi je pripovedoval novi znanec, ki v Grožnjanu prodaja sadje in olje. Nikoli si ne bi mislili, je rekel, da bo proga kdaj oživljena. A je in zdaj povezuje kraje med Italijo, Slovenijo in Hrvaško pod geslom "pot prijateljstva in zdravja." Ena od dobrih strani EU-ja, torej. No, ob tem pa še nekaj najnovejših vesti iz Završja! :) Kot mi je pripovedovala branjevka v Grožnjanu, ki v Završju živi, bodo marca tam začeli graditi kanalizacijo, v načrtu pa je, da bi iz dvorca sredi vasi naredili hotel, v 15 hišah, ki so v državni lasti, pa apartmaje. Tudi v tistih, ki jih je čas že tako zelo najedel, da komaj še stojijo. Hiše morajo sicer ostati v enakem slogu, kot so. No, in tako mimogrede, mi gospa še pove, da svojo hišo prodaja ("Mladi morajo priti v ta kraj. Sicer bodo pretekla še leta, preden bo vas res zaživela, ampak tam bi se dalo kaj narediti."), mi našteje, koliko ločenih vhodov ima in da ima v pritličju urejen poslovni prostor ... in da jo lahko kupim. :))) Na svoji hčerki namreč ne računa: ena živi v Italiji, druga v Ameriki.
Do Grožnjana sem se vrnila po asfaltu. Po Mirenski dolini po ravnem (takih tras nikoli nisem marala, pa še veter je pihal proti meni - Matic, I feel you, kako je bilo lani proti morju ...), potem pa navzgor. Zelo navzgor. Še bolj navzgor. Vsak klanček je bil večji izziv in vsak je bil premagan. :) Edini izgovor za ustavljanje je bil: "Oh, kako lepo se od tu vidi Grožnjan, to moram slikat." :))
JEJ.
Smokve. Fige. Kakorkoli :), fine so, narabutane ali kupljene :) Tako (da sem jih kupila, namreč :)) sem spoznala g. Maria iz Poreča, ki ima svojo posest na hribovju na drugi strani Mirenske doline, v Grožnjanu pa vsak dan do treh prodaja sadje, zelenjavo in domače olivno olje. Mario govori slovensko!, saj je nekaj časa delal v Tomosu in vozil avtobus Maribor-Rovinj za Slavnik Koper (ki je šel pred 20 leti kam drugam kot ... v stečaj). No, prav z njim sva se zadebatirala tudi o Parenzani, ki gre le nekaj 10 metrov stran od njegove hiše.
Tartufi. Ja, naj se pohvalim. Bila sem v prestolnici tartufov, v kraju Livade. Prestolnica zato, ker naj bi tam našli največji gomolj te vrste na svetu. No, velike so tam tudi cene. Zelo zelo lačna sem se pritresla v ta kraj, uzrla dve restavraciji, izbrala tisto, ki je bila na pogled manj fancy, pravzaprav precej povprečna, in prosila za meni. Khm, khm, na meniju pa samo jedi s tartufi. Po takšnih cenah, da toliko denarja nisem imela s sabo, pa tudi, če bi ga imela ... V glavnem, izračunala sem, kaj si glede na razpoložljivo vsoto lahko privoščim. Tonik za žejo, sendvič sa domaćim proizvodima (beri: dva debela kosa belega kruha s pršutom, slanino in rukolo) za volčjo lakoto in sladoled s tartufi - greh bi bil, če jih v svetovni prestolnici ne bi vsaj poskusila! Sendvič sem pozabila slikat, ker sem kar planila po njem, evo, sladoled pa je.
In ker od kosila v Livadah tako ni bilo nič, sem si "doma" privoščila bobiče in šmorn s šampinjoni :)
Parenzana je zakon! Ampak ti veliki oglati kamni ... preden se pritreseš do Livad, jih imaš že pošteno zadosti in še dobro, da je moje kolo zdržalo vse te tresljaje. Proga je tako zavita, da sem od Grožnjana do Livad potrebovala dve uri (vmes sem se nekajkrat ustavila za fotke), je pa tudi izjemno izjemno lepa. Od Završja naprej se pelješ čez številne ozke viadukte, dolge do cca. 60 metrov, ki se dvigajo visoko nad tlemi oz. gozdom, pa tudi skozi predore. V enem od njih je bilo temno kot v rogu, po tleh pa sami oglati kamni, ki so ostali še od železnice. Najvarneje je bilo, da sem razjahala kolo in hodila ob njem, sicer bi se še kam zabila. Sama sem se sicer spuščala z vrha v dolino, več kolesarjev pa je šlo v obratni smeri. Tudi neka nemška tričlanska družina (verjetno že upokojena starša s kakšnih 30 let starim sinom), ki sem jih srečala na poti. Gospa je, vidno obupana in izmučena, sedela ob poti samo v modrcu (šele pozneje sem videla, da je imela oblečeno KRILO iz jeansa, ki je segalo pod kolena) in brala vodnik, tudi mož je počival. Ko sem pozneje sedela v restavraciji v Livadah, so kmalu prišli tudi oni (ko se vprašaš "Kje sem že te videla?") in prvo, kar je gospa vprašala natakarico, je bilo: "Je pot na Motovun lažja od Parenzane?" :) Bilo je očitno, da so se tam, kjer sem jih srečala, tudi obrnili. In tik pred odhodom je še enkrat vprašala: "Katera je NAJLAŽJA pot na Motovun? Mislim, NAJLAŽJA?" Ženska, Motovun je na hribu. Ni NAJLAŽJE poti.
 |
| The kamni! |
 |
| Pogled na Motovun |
Vlak je po progi Parenzana nehal voziti leta 1935. Zaraslo jo je grmovje, nekatere dele pa so kmetje kar preorali ali čez progo zasadili trte, mi je pripovedoval novi znanec, ki v Grožnjanu prodaja sadje in olje. Nikoli si ne bi mislili, je rekel, da bo proga kdaj oživljena. A je in zdaj povezuje kraje med Italijo, Slovenijo in Hrvaško pod geslom "pot prijateljstva in zdravja." Ena od dobrih strani EU-ja, torej. No, ob tem pa še nekaj najnovejših vesti iz Završja! :) Kot mi je pripovedovala branjevka v Grožnjanu, ki v Završju živi, bodo marca tam začeli graditi kanalizacijo, v načrtu pa je, da bi iz dvorca sredi vasi naredili hotel, v 15 hišah, ki so v državni lasti, pa apartmaje. Tudi v tistih, ki jih je čas že tako zelo najedel, da komaj še stojijo. Hiše morajo sicer ostati v enakem slogu, kot so. No, in tako mimogrede, mi gospa še pove, da svojo hišo prodaja ("Mladi morajo priti v ta kraj. Sicer bodo pretekla še leta, preden bo vas res zaživela, ampak tam bi se dalo kaj narediti."), mi našteje, koliko ločenih vhodov ima in da ima v pritličju urejen poslovni prostor ... in da jo lahko kupim. :))) Na svoji hčerki namreč ne računa: ena živi v Italiji, druga v Ameriki.
 |
| Završje |
Do Grožnjana sem se vrnila po asfaltu. Po Mirenski dolini po ravnem (takih tras nikoli nisem marala, pa še veter je pihal proti meni - Matic, I feel you, kako je bilo lani proti morju ...), potem pa navzgor. Zelo navzgor. Še bolj navzgor. Vsak klanček je bil večji izziv in vsak je bil premagan. :) Edini izgovor za ustavljanje je bil: "Oh, kako lepo se od tu vidi Grožnjan, to moram slikat." :))
JEJ.
Smokve. Fige. Kakorkoli :), fine so, narabutane ali kupljene :) Tako (da sem jih kupila, namreč :)) sem spoznala g. Maria iz Poreča, ki ima svojo posest na hribovju na drugi strani Mirenske doline, v Grožnjanu pa vsak dan do treh prodaja sadje, zelenjavo in domače olivno olje. Mario govori slovensko!, saj je nekaj časa delal v Tomosu in vozil avtobus Maribor-Rovinj za Slavnik Koper (ki je šel pred 20 leti kam drugam kot ... v stečaj). No, prav z njim sva se zadebatirala tudi o Parenzani, ki gre le nekaj 10 metrov stran od njegove hiše.
Tartufi. Ja, naj se pohvalim. Bila sem v prestolnici tartufov, v kraju Livade. Prestolnica zato, ker naj bi tam našli največji gomolj te vrste na svetu. No, velike so tam tudi cene. Zelo zelo lačna sem se pritresla v ta kraj, uzrla dve restavraciji, izbrala tisto, ki je bila na pogled manj fancy, pravzaprav precej povprečna, in prosila za meni. Khm, khm, na meniju pa samo jedi s tartufi. Po takšnih cenah, da toliko denarja nisem imela s sabo, pa tudi, če bi ga imela ... V glavnem, izračunala sem, kaj si glede na razpoložljivo vsoto lahko privoščim. Tonik za žejo, sendvič sa domaćim proizvodima (beri: dva debela kosa belega kruha s pršutom, slanino in rukolo) za volčjo lakoto in sladoled s tartufi - greh bi bil, če jih v svetovni prestolnici ne bi vsaj poskusila! Sendvič sem pozabila slikat, ker sem kar planila po njem, evo, sladoled pa je.
In ker od kosila v Livadah tako ni bilo nič, sem si "doma" privoščila bobiče in šmorn s šampinjoni :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar